Tamburaška dejavnost v Sloveniji

Zapis je nastal za spletno stran www.tamburaweb.com.hr in je osebno stališče avtorja.

Namen tega članka ni primerjava med tamburaškim gibanjem v Sloveniji in tistim na Hrvaškem ali v Srbiji, ampak kratek oris (tamburaša s tridesteletnim stažem igranja v tamburaškem orkestru manjšega kulturnoumetniškega društva ter sedanjega vodje tamburaške skupine) preteklosti, sedanjosti in prihodnosti tambure v Sloveniji. Verjamem, da bo prihodnost drugačna, boljša.

V Sloveniji je tamburaška dejavnost rezervirana za nekaj deset tamburaških skupin in orkestrov ter nekaj glasbenih skupin, ki imajo manjšo diskografijo, kot so skupine Šukar, Fajrund, Prifarski muzikantje, Dupljak, Vodomec in podobni. Tudi poučevanje tambure v izobraževalnih ustanovah v Sloveniji se ne more primerjati s tistim na Hrvaškem, ker je bil šele leta 2006 sprejet učni načrt za tamburice v osnovni glasbeni šoli, prav tako je bil pred letom ali dvema objavljen prvi učbenik za tamburaše začetnike, medtem ko na Hrvaškem zasledimo pouk tambure v osnovnih in srednjih glasbenih šolah, prizadevajo pa si tudi za ustanovitev akademije za tamburo, ki bi imela javnopravno veljavo. Enaka zgodba je s slovenskimi skladatelji, ki pišejo glasbo za tamburo oziroma tamburaše. Skratka, če se poskušam plastično izraziti, pomeni tambura na Hrvaškem to, kar trenutno pomeni diatonična harmonika v Sloveniji…

A to ne pomeni, da v Sloveniji ne obstajajo ljudje, ki čutijo izredno povezanost s tamburaško dejavnostjo, ravno nasprotno, v Sloveniji je kar nekaj zanesenjakov, pa na srečo tudi vedno več glasbenih pedagogov, ki želijo tamburi dati nekaj več, kot ostali ljubiteljski glasbeniki, katerih zasluga pa je v tem, da so v tej zgodbi vztrajali in ohranili tamburo na slovenskem živo.

Tamburaško gibanje na slovenskih tleh se je začelo že v 19. stoletju, v zadnjih letih 19. stoletja pa zaznamo prve tamburaške orkestre. Leta 1900 Slovenci dobimo prvi tamburaški zbornik, ki ga je urejal Hrabroslav Vogrič in se je imenoval Slavjanska lira. V njem je zraven lastnih pesmi objavil tudi pesmi hrvaških in čeških skladateljev. Pomembnejši skladatelji, ki so pisali skladbe za tamburo, so bili še Stanko Premrl, Vinko Vodopivec, Emil Adamič in Radovan Gobec, zraven njih pa še Marko Bajuk, Adolf Groebming, Janko Gregorc, Davorin Jenko.

V obdobju med obema svetovnima vojnama je na področju Slovenije tamburaška dejavnost doživela velik razcvet. Tamburaški zbori in orkestri so se osnovali predvsem na področjih, ki mejijo na sosednjo republiko Hrvaško, v nekatere kraje pa so tamburo »zanesli« tudi študentje, ki so študirali na Dunaju, Pragi, v nekaterih primerih pa se je na tambure začelo igrati tako, da so slovenski delavci hodili sekat les v Slavonijo, kjer so se srečali s tamburami.

Med in po drugi svetovni vojni je tamburaška dejavnost počasi zamrla in se ohranila le v določenih sredinah, kjer to tradicijo bolj ali manj uspešno ohranjamo še danes. Tamburaška dejavnost je prisotna v Beli krajini, na Kranjskem, v Prlekiji in Prekmurju, na širšem območju Ptuja ter nekaj skupin na Krasu. Slovenski javni sklad za kulturne dejavnosti je po posameznih območjih sicer prirejal medobmočne in območne revije tamburaških orkestrov, vendar so bile skupine več ali manj prepuščene same sebi, tamburaške literature je bilo zelo malo, strokovnih izobraževanj praktično ni bilo. V obdobju od 1982 in 1990 sicer izide nekaj številk glasila Tamburaš, ki ga je izdalo Slovensko združenje tamburašev, vendar je le to z izdajo zadnje številke v letu 1990 zamrlo.

Ob razpadu bivše skupne države je v sosednji državi tamburaška dejavnost zelo vzcvetela, v Sloveniji pa je zahvaljujoč afirmaciji ethno glasbe znova oživel interes za tamburo.  Tamburaške revije v organizaciji Javnega sklada za kulturne dejavnosti Slovenije so postale bolj organizirane, srečanja so začeli ocenjevati tudi tuji ocenjevalci.

Izvajalci sicer še vedno prihajajo iz znanih okolij, repertoar je še vedno precej skromen in tehnično nezahteven, a se pozna napredek v tehničnem smislu, v nekaterih sredinah so uspeli za to dejavnostjo pritegniti tudi mlade glasbenike, kar se pozna v kvaliteti igranja.

V zadnjem času se pojavi tudi nekaj novih skupin, ki poustvarja romske, starogradske in pesmi z dalmatinskim melosom, tamburaške uspešnice izvajalcev iz Hrvatske ter pesmi legende tamburaške glasbe, Zvonka Bogdana, kar občinstvo še posebej rado sprejme (Šukar, Fajrund).

Manj je skupin, ki poskušajo tamburaško dejavnost razvijati v zahtevnejšo smer. Na tem mestu bi bilo potrebno izpostaviti Tamburaški orkester Dobreč iz Dragatuša, Tamburaški orkester glasbene šole v Črnomlju, Tamburaški orkester Osnovne šole Draga Bajca Vipava, Tamburaški orkester KUD Oton Župančič Artiče in Tamburaški orkester iz Šmartna pri Litiji. Skupno vsem izstopajočim orkestrom je, da jih vodijo glasbeni pedagogi, zato na njih sloni še večja odgovornost za obstoj in razvoj tamburaške dejavnosti v Sloveniji.

Kot že rečeno, v Sloveniji tambure vstopajo tudi v osnovne glasbene šole. V letu 2006 sta glasbena pedagoga Dragutin Križanić (Artiče) in Simona Pirc Katalinič (Drotmantraši, Radenci) opravila pionirsko delo in pripravila prvi učbenik za začetnike. Upam, da bo le – temu v kratkem sledil še drugi, tretji….

Tambura je tudi na slovenskem močno povezana z ljudskim izročilom, saj si v Beli krajini ne znamo predstavljati njihovih ljudskih pesmi in plesom brez tambure. Tako je pod peresom Franceta in Tončke Marolt nastala koreografija Belokranjske pesmi in plesi, ki jo zelo rade zaplešejo folklorne skupine po vsej Sloveniji, seveda ob spremljavi tamburaškega sestava.

Zelo pomemben dejavnik razvoja tamburaške dejavnosti predstavlja Javni sklad za kulturne dejavnosti Slovenije, katerega naloga bi morala biti strokovno spremljanje razvoj dejavnosti, pridobivanje in izobraževanje mladih instrumentalistov, predvsem pa vodij z ustreznim glasbenim predznanjem. To jim deloma uspeva z organizacijo seminarjev za tamburaše in vodje tamburaških orkestrov ter angažiranjem priznanih predavateljev iz sosednje Hrvaške, kot so npr. Dražen Varga in Siniša Leopold. V tej zvezi bi bilo na mestu izpostaviti Damirja Zajca, ki je strokovni sodelavec sklada in ocenjevalec na regijskih in državnih revijah ter predavatelj na tamburaških seminarjih.

Naslednji vidik razvoja je sodelovanje na mednarodnih festivalih tamburaške glasbe v državah bivše Jugoslavije, kot so festivali v Banja Luki, Osijeku, Subotici, Užicah. Za slovenske tamburaše je to zlasti priložnost za tkanje prijateljskih vezi, ki še posebej krepijo sodelovanje na področju tamburaške dejavnosti, kot tudi priložnost za izmenjavo izkušenj, gostovanj, notnih materialov in podobno.

Projekt, ki ga je začel  Javni sklad za kulturne dejavnosti Slovenije, pa žal ni zaživel, je zamisel, da se ustvari slovenski notni arhiv za tamburaško glasbo, ki je bil zasnovan tako, da bi vse tamburaške skupine, ki posedujejo notne materiale, v arhiv prispevale tamburaške partiture. Ideja je dobra, vendar pa menim, da ideja ni zaživela zaradi tega, ker avtorji brezplačno ne želijo prispevati svojih intelektualnih stvaritev, javni sklad pa jim za participacijo ne more ponuditi ustreznega plačila.

Naslednji projekt v nizu afirmacije tamburaške dejavnosti in glasbe bi bil prav gotovo organizacija tamburaških festivalov, kjer bi tamburaški sestavi igrali avtorsko tamburaško glasbo. Zametki te ideje se že kažejo v prireditvi, znani pod imenom Tamburanje va Kosteli. Prirediteljem želim, da bi se ta njihova ideja prijela in da bi jo posnemali tudi v drugih slovenskih okoljih.

Pred dvema letoma je znova zaživela ideja o tamburaškem združenju, katerega pobudnik je Damir Zajec, strokovni sodelavec JSKD za tamburaško dejavnost in dolgoletni ocenjevalec regijskih in državnih tamburaških srečanj.  Zaenkrat žal še ni videti, da bi omenjeno združenje prevzelo večjo odgovornost pri razvoju tamburaške dejavnosti v Sloveniji.

Torej če zaključim, bistveno vlogo za ohranitev tamburaške dejavnosti smo dosedaj imeli tamburaši entuziasti. Pričakujem, da bomo to poslanstvo čimprej predali tamburašem glasbenim pedagogom, ki jih v Sloveniji sicer lahko preštejemo na prste ene roke, a bodo z vztrajnim delom, prodorom v glasbene šole ter s podporo JSKD in ljubiteljskih tamburašev prav gotovo dosegli vidne rezultate.

Nenazdanje pa moram poudariti, da si tudi slovenski tamburaši želimo čezmejnega sodelovanja, kar potrjuje udeležba slovenskih tamburaških skupin in orkestrov na vseh večjih tamburaških prireditvah na področju bivše Jugoslavije. Verjamem, da so tudi tamburaši na omenjenih področjih zainteresirani za mednarodno sodelovanje, zato na koncu še hiperpovezava do trenutno delujočih tamburaških sestavov:

http://www.jskd.si/dejavnosti/folklora/tamburasi/tamburaske_skupine_naslovi.htm

Zapisal Igor Robar